“FIT telo” po moji meri

Danes te spodbujam k razmisleku o prepričanju “FIT postave”. Kakšna merila nosiš v sebi ti? Kakšna so tvoja prepričanja?

Povod za zapis teh besed sega kar nekaj let nazaj, v čas, ko sem se po porodu borila  s svojo podobo v ogledalu. Opazovala sem svoj trebuh, ki mi je nekoč predstavljal center moči in izvor samozavesti. Tako sem vsaj mislila. A zdaj je bil drugačen… Ni si bil podoben. Luč v kopalnici ali na slikah v kopalkah je poudarila njegove nepravilnosti. Bilo me je sram. Sram same sebe. Sram, kako ima lahko osebna trenerka tak trebuh, tak …  nepopoln. 

Celo življenje sem trenirala – ne le svoje telo, temveč tudi svoja prepričanja, da sem lepa samo s popolnim trebuhom. S popolnim telesom navzven. 

Skrivala sem moj ponosečniški trebuh pod obleko. Se primerjala z drugimi ženskami. Včasih iskala njihove napake. Samo zato, da se v tem nisem počutila tako samo. Velikokrat sem se zaradi tega počutila tako majhno, bilo me je tako sram in strah. 

Bom še kdaj enaka kot prej?
Bo moje telo še kdaj popolno? Fit?
Bom kdaj še občudovana zaradi postave?
Zaželjena?
Kaj sploh je popolnost?

Trebuh je postal moja obsesija. Dolgo časa sem želela nazaj, v telo kakršnega sem imela nekoč, pred porodoma. Močno, mišičasto, skladno. Brez napake. Zato sem trenirala.

Močno sem trenirala.
Prehitro, preveč, na vso moč.
Z enim samim ciljem,
fokusom za katerega danes vem,
da je bil pot do reprogramiranja mojih misli.
Trenirala sem do točke, ko me je ustavilo moje telo.

Trebuh je popustil pod pritiskom,
za štiri prste široka diastaza se je razprla,
spoznala sem na svoji koži,
kaj pomeni popkovna kila in
mišice medeničnega dna so popolnoma popustile.
Pristala sem na tleh – prestrašena, ponižana, nemočna.

Tole se bere že kot dramatičen roman, a nadaljevanje je precej bolj svetlo, zato preberi do konca. 

Rada bi da veš, da tvoje trenutno stanje nikoli ne napoveduje tvoje prihodnosti. 

Če si se tudi sama znašla v vrtincu podobnih misli, se ustavi. Vabim te, da tudi sama razmisliš o svojem trebuhu. 

• Ga tudi ti ta trenutek sovražiš?
• Utrjuješ vase krivdo, ker ne treniraš, ker slabo ješ, se večkrat pregrešiš?
• Imaš občutek, da ne zmoreš, ker ne znaš, ker nimaš časa, ker ti nisi taka, ker ti nikoli ne boš? 

Ustavi se. 

Draga moja, nimaš čarobne paličice, ki napoveduje črno in temno prihodnost.
Imaš pa lahko čarobno palico v sebi, ki si vsak dan organizira in dela vztrajne in male korake zase. 

Vem, da se da. 

Moj trebuh je postal moj zaveznik, natanko v tistem trenutku,
ko sem se »na tleh« začela zavedati, da nekaj delam narobe.

In takrat se je skoraj v trenutku, obrnil moj svet.

Uberi tisto pot, ki vodi samo še navzgor

Čas sem namesto treningov posvetila izobraževanju – o medeničnem dnu, diastazi, funkcionalnosti
mišic, povezanosti med bolečinami v hrbtu in uhajanjem urina. Brala sem, investirala vase,
spremenila pogled na svet, spremenila pogled na žensko telo, in končno…

Spremenila sebe.
Vzljubila sebe.
Reprogramirala sem svoje možgane.
Prenehala videvati napake na svojem telesu.

Danes obožujem telesne dokaze o tem, da sem mama. Mama dveh čudovitih hčera. Vsaka brazgotina, strija, vsaka guba je dokaz nečesa veličastnega. Dokaz življenja. Ljubezni. Popolnosti. Ženske edinstvenosti.

Začela sem praznovati vse oblike in velikosti.
Končno sem začela ceniti sebe.
Ceniti žensko telo.

“FIT” za moje življenje, ne za druge…

Pričela sem spoznavati, da biti “fit” še zdaleč ne pomeni imeti “popolno postavo”, temveč, da biti fit prihaja v vseh oblikah in se odraža z iskricami v očeh in prešernim nasmehom.

• Fit pomeni, da te telo podpira pri vseh tvojih odločitvah.
• Fit pomeni, da lahkotno hodiš po stopnicah.
• Fit pomeni, da se v sebi počutiš močno, sposobno in brez nehotenega uhajanja urina in energije.
• Fit pomeni, da skočiš, ko si srečna.
• Fit pomeni da zmoreš držati vajeti v svojih rokah, brez misli ne (z)morem…ne smem…
• Fit ženska, mama, podjetnica, partnerka, učiteljica izbere besedo BOM ali TEGA NE ŽELIM!

Sem sama sebi vsak dan vedno všeč?
Seveda ne.

Ampak tudi takrat na sebe (po)gledam z ljubeznijo.

Dovolim si biti žalostna, jezna, razočarana, v strahu…


Vse to je človeško.

Vendar pomembno je, da nikoli ne obstaneš v tem trenutku in ga pogrevaš do onemoglosti.

Dovoli si narediti korake, ki ti najbolj koristijo na tvoji začrtani poti.

Z mojo življenjsko izkušnjo sem se zavezala, da po svojih najboljših močeh pomagam ženskam, da ponovno najdejo pot do stika s svojim telesom in s tem pot do zdrave samozavesti.

Obožujem občutek, ko jim lahko pomagam. Hvaležne so mi in jaz hvaležna, da lahko praznujem skupaj z njimi.

Zakaj?

Ker ne želim, da bi še katera od vas hodila po moji poti bolečin, vzponov in padcev.

Veliko mojih lekcij boš lahko preskočila in si tako olajšala, olepšala in osmislila vsak svoj dan.

Temu je namenjen moj nov spletni program #21dniZAmaME, kjer boš z malimi koraki prišla do delujočega medeničnega dna, hrbtenice brez bolečin, odpravila boš diastazo, utrdila trebuh in svojo samozavest.

V programu je strnjeno vso znanje, ki sem ga v teh 10 letih nabrala. 
Znanje, ki je osnova za medenično dno, zdrse organov, za bolečine v hrbtenici in za diastazo.

Kje torej začeti?

Pot do ljubezni do sebe je popotovanje. Je delo in proces.
Življenje je prekratko, da bi ga preživeli v občutkih sramu in sovraštvu do naših teles. 
Zato ti podajam roko in te vabim na pot. Poznam kako do tja, šla sem po tej poti.

Res ne prodajam hitrih rešitev, ker so me le te pripeljale do … hotela sem napisat bolečin, ampak v bistvu so me pripeljale do poslanstva. Ja, ljubezen do sebe je delo in je proces. In TO je vredno!

Kje začneš?

Pri svojih mislih. Kaj pomisliš najprej, ko pogledaš svoj trebuh? Kaj bi se spremenilo, če bi imela točno tak trebuh, kot si ga želiš? Ali je res za vse izzive kriv tvoj trebuh? Ga zmoreš pogledati z ljubeznijo? Ga zmoreš nahraniti z ljubeznijo? Se pohvaliti za kvalitetno prežvečen obrok? Si kupiti rdečo barvo spodnjega perila, ki ti da novo energijo, svež matriks in čarobnost?

Jaaa! Tukaj začneš!

“Dragi moj trebuh in moje celotno telo, učim se , kako te imeti rada in ti posvečam več ljubezni in sprejemanja. Rada te imam.”

Tudi to spada k začetku. Poravnaj se in izrekaj afirmacijo večkrat dnevno. Začuti jo. Žívi jo. Jaz sem to veliko let delala povsem napačno…govorila sem si: obožujem svoj trebuh, obožujem svoje telo, rada se imam… vendar je bila to čista laž, sama sebi. Ni pomagalo.

Zato začni tukaj, daj si priložnost in se nauči poslušati svoje telo in ga vzljubi. To je tvoj trening.

In to je še vedno tudi moj trening. Včasih 30x na dan, včasih enkrat na mesec.
To je trening, ki se ne konča. Je proces. Je nova stalnica v tvojem življenju.
Ja! In jaz obožujem ta proces, to pot in tebe, ki se – tako kot jaz – podajaš nanjo.

Objem

Andreja.

P.s.: Bi bila rada prva obveščena ob izzidu edinstvenega spletnega programa #21dniZAmaME? Klikni tukaj. Za prvih 100 žensk je na voljo po predprodajni ceni in vem, da bodo tako navdušene, da bo program dosegel še preostalih 500, ki čakajo nanj.